POTOPIS JE BIL OBJAVLJEN DNE 19.1.2007 NA MOTOSVETU - VODILNI MOTO SPLETNI STRANI V SLO

Ta potopis posvečava prijatelju Tomu Horovitchu, ki je umrl 30.1.2007 v Indiji, na poti okoli sveta z motorjem.

Branko Pajer

KAKO OSVOJITI VSE ŠTIRI SKRAJNE TOČKE EVROPE ?

Motorista iz Šenčurja pri Kranju, Branko in Nataša Pajer sva si leta 2000 zadala cilj, da z motorjem Yamaha Dragstar XVS1100 osvojiva vse skrajne točke Evrope iz domačega kraja. Cilj je bil dosežen leta 2006 z osvojitvijo zadnje točke - Urala.

1. NORDKAPP (Norveška) - najbolj severna točka Evrope

Odhod: 20.7.2002 Trajanje: 17 dni Dolžina poti: 8.160 km Stroški: 1.910 EUR/par

Priprave so potekale dobre 2 leti, saj so na poti možne pasti, kot ledeni dež, močni viharji (leteče kamenje), … Pravi čas za potovanje je v času od 11.maja do 31.julija, ko je možen ogled polnočnega sonca - sonce ne zaide. Najboljši čas potovanja za motoriste – julij.

Splošni vtis: neokrnjena narava, nič ni poceni

Bogata flora in favna naju spremlja na celotni poti po Norveški. Neokrnjena narava, kar izžareva energijo in vabi v svoje naročje. Povzpneva se v gorsko modrozeleno pokrajino s številnimi jezeri, ki je kljub poletju prekrito s snegom in po lepoti prekaša celo najlepše predele centralnih Alp. Višje gorska pobočja so pokrita s platonskimi ledeniki, ki kljub daljavi delujejo mogočno in ponosno. Ti se od alpskih razlikujejo po tem, da glavnina ledu leži na pobočjih kot leden pokrov. Samo manjši del ledu polzi ali pa se lomi v dolino kot posamezni strmi jeziki. Lepota Norveške se nama odkrije v vse veličini. Z vseh višav tečejo potočki in slapovi kar tekmujejo v svoji igri po pobočjih. Njihovi jeziki se prepletajo, kot da bi hoteli ustvariti vzorec prvobitne narave in jim to tudi uspeva. Ob pogledu na to čudovito naravo ti zastane dih, saj ne moreš verjeti, da je to res »samo« voda. Pohecam se: » Norvežani so te bele steze po pobočjih, zaradi turistov, narisali z belo barvo«. Le ostro oko lahko razpozna občasno prekinitev oz. variacijo vodnega toka. Napačno: Niso jih pobarvali, če pa bi jih, bi bile rdeče barve, saj je to njihova nacionalna barva…

»Le kje so losi in jeleni?«, se sprašujeva večkrat med potjo. Videla nisva ne enega ne drugega. Cestne table pa nas nenehno opozarjajo nanje. Srečanje se zgodi iznenada. Izpod ceste pridirja na cesto jelen, naju opazuje, kako upočasnim, nato pa se požene v dir in pogleduje, kaj delava. Ovratnica okoli vratu ga izda, da je udomačen. Skrije se za grmovje in naju izza radovedno opazuje. Prizor, katerega nismo vajeni....

2. CABO DA ROCA (Portugalska) - najbolj zahodna točka Evrope

Punta Marroqui de Tarifa (Španija) - najbolj južna točka Evrope

Odhod: 14.6.2003 Trajanje: 17 dni Dolžina poti: 8.005 km Stroški: 2.250 EUR/par

Zahodno in južno točko se da osvojiti istočasno. V Španiji so možne visoke vročine (midva sva imela 42 st. C). Najboljši čas za potovanje v Španijo in Portugalsko je maj in začetek junija.

Splošni vtis: instant turizem, bogata zgodovina

Kaj bi dal za hlad, katerega sva občutila v prekrasni mini brezcarinski državi Andori v osrčju Pirenejev in na fantastični vožnji čez prelaz Port d'Envalira. Na avtocesti Zaragoza –Madrid pritiska vročina preko 42 st C. Vsako uro popijeva 1,5 l vode. Nobenega lulanja, vse skuriva preko kože. Vozim v kratkih hlačah, mikici in papučah s hitrostjo150 km/h po avtocesti in glasno govorim »Uf, kako boli, ko kamenček izpod tovornjaka v golo nogo prileti«. Kupiva dve dvolitrski termovki in jih obesiva na motor, da imava vodo vedno na voljo. V plastenki je voda zavrela v pol ure. Recept: vržeš vanjo še čajno vrečko in imaš kuhan čaj. Vode porabiva več kot motor bencina. Pa tako draga je v Španiji – slabo za Gorenjce. Na srečo je v goratem delu Portugalske dovolj vodnih izvirov, da lahko napolniva najine vodne rezervoarje - termovke in mesto Porto, kjer se v pristanišču odžejava s znanim portskim vinom. Osvojitev rta Rocce pa zalijeva kar na vaški fiesti z lokalno pijačo Sangrio. Po treh litrih popite pijače že znava plesati salso… Naslednji dan pa mucek, ne tiger je bil.

Zgodovinske znamenitosti so tako pogoste in tako lepe, da so se nama na koncu zdi že vse kičasto. Morda sva si zastavila preveč ciljev (75) ali pa je bila mešanica prekrasnih zgodovinskih mest, gradov, utrdb, cerkva, akvaduktov premočna za najine možgane, ki so se dobesedno cvrli na vročem soncu. Ujeti trenutki časa: Slikovita mesta neprecenljive lepote in arhitekturnega blišča, pristni flamenko, bikoborske igre, pečine in osamljene skale, ter dolge peščene plaže,… pa so nama ostali kot trajen spomin na to potovanje.

3. URAL Zlatoust (Rusija) - najbolj vzhodna točka Evrope

Odhod: 7.7.2006 Trajanje: 19 dni Dolžina poti: 9.305 km Stroški: 1.780 EUR/par

Če ne bi bil že pred 16 leti v Rusiji, bi se premislil in sigurno ne bi šel na to pot, tako so me strašili vsi tisti, ki še niso bili tam. Na celotni poti ni bilo nobenih problemov z varnostjo. Nasprotno – ljudje so čudoviti, prijazni, odprti in pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Prijeten občutek, ko se z motorjem zapelješ po sibirskih tleh, tako daleč od doma. Najboljši čas za potovanje v Rusijo je julij.

Splošni vtis: pri Moskvi se konča »Evropa«, slabe ceste, zelo prijazni ljudje

Nasvet: s sabo vzemite gumo (zračnico) in orodje

Prispeva do mesta NARVE, meje med Estonijo in Rusijo. Oznake naju vedno znova vodijo na parkirišče. »Jaz ne želim iti na parkirišče, jaz želim iti v Rusijo«, mrmram sam sebi. Končno najdeva mejni prehod. Po dveurnem čakanju se dvigne zapornica. Avtomobilisti oddajajo parkirni listek, motoristom ni potrebno, zato zapeljeva mimo. Kdor nima listka, se mora vrniti na parkirišče, kjer čaka od 6 ur do 2-3 dni. Po petih urah opraviva vse formalnosti: izpolniva carinsko prijavo, migracijsko karto, plačava »strahovko« - zavarovanje za motor, narediva začasni uvoz motorja in zapeljeva v prvo rusko mesto Ivangorod. Россия – Rossija – prihajava.

Opazim označbe za policijsko postajo, zmanjšujem hitrost, 60, 40, 20 in zapeljem mimo policijske kontrole. Prediren žvižg me ustavi. Policaj mi pove, da bela črta na cesti pomeni STOP in da se moram ustaviti. Po kontroli dokumentov me z nasmehom izpusti naprej, brez kazni.

Kjerkoli se pojaviva, sva atrakcija - punce pozirajo, moški sprašujejo tehnične podatke. Vsi (predvsem ženski del) se želijo slikati z motorjem. Prijaznost ljudi je tu neizmerna, vsi nama želijo pomagati, urediti spanje, svetovati kje jesti… Presenečena sva nad tem, da imajo vsi mobitele z vgrajenim fotoaparatom. Neverjetni so ti Rusi, čisto drugačni, kot so naju strašili doma.

Sto kilometrov pred Moskvo srečava prva motorista v Rusiji - Angleža. Ker so taka srečanja redka kot dragulji, poklepetamo. Tom in Peter, pravnika iz Londona, sta obesila službo za 18 mesecev na klin in potujeta vsak s svojim motorjem po svetu; čez Rusijo do Indije in naprej do Avstralije. Razgretost večera je stopnjevala Vodka, ki je pokazala vso svojo moč. Še naslednji dan sem občutil njene opojne hlape in v zgodnjih popoldanskih urah le stežka nadaljeval pot do Moskve.

Iz Moskve se po cesti M7 odpraviva proti 1.700 km oddaljenemu cilju, mestecu Zlatoust na Uralu, kjer stoji obeležje, ki označuje mejo med Evropo in Azijo. Mesta Nižnij novgorod, Kazan, Ufa, kar bežijo mimo naju. Vmes je nešteto revnih vasic, ki s svojimi lesenimi hišicami opominjajo na bedo ruskega ljudstva. Le redki bogatijo z nafto. Bencinskih črpalk je res veliko, saj se nizajo na cca. 20-50 km. Bencin stane slabe pol evra. Kvaliteta ni slaba, saj nama motor ni nič nagajal. Slaba cesta nama v treh dneh, na tej poti, najé dušo in telo. Tisočkrat na dan padeva v jarke, luknje, letiva po zraku, ko zapeljeva čez grbine… Cesta M5 od Ufe do Zlatousta slovi tudi med tovornakarji za eno najslabših cest v Rusiji in vsi spoštljivo govorijo: »Častljiva daroga« oz. »Srečno pot« v prevodu. Zaradi tako slabih cest tovornjakarji vozijo s seboj zračnice obešene na ogledala, avtomobili pa gume na strešnem prtljažniku. Ruse vprašam, koliko zdrži amortizer pri avtomobilu: »Na mesec in pol jih menjamo, če pa spregledamo luknjo pa tudi prej.« Servisov je ob poti dovolj, saj so okvare na vozilih pogoste.

Posledice so bile hude tudi za motor: odpove nama amortizer, preluknjava zračnico v dolžini 30 cm, na zadnjem delu motorja se utrga nosilec, poči torba…

Po 84 urah vožnje in prevoženih 5.220 km sva prispela do cilja – obeležja meje Evrope in Azije, ki leži pri mestu Zlatoust na Uralu. Z eno nogo stojiva v Evropi, z drugo v Aziji. Prijeten občutek….. Utrnila se nama je solza in globok izdih je odložil breme preteklih dni. Uspela sva.

NORDKAPP CABO DA ROCA

TARIFA URAL - ZLATOUST

Če primerjalno pogledam vse tri avanture, bi povzel:

Nordkapp (Norveška, Finska in Švedska) – izziv narave,

Cabo da Roca (Portugalska) in Tarifa (Španija) – lep izlet,

Ural – Zlatoust (Rusija) – preizkus moči in vztrajnosti.

Izziv osvojiti vse štiri skrajne točke pa naj bo vsem motoristom cilj, kot je bil meni. Ne bo vam žal!

Veliko vetra v laseh in varno

Lord & Lady

ČAS TAKO HITRO TEČE, DA IZGUBI TISTI, KI NIČ NE REČE!